Modri Nil

Mirovni sporazum, ki so ga orkestrirale ZDA in EU po enaindvajsetih letih vojne, ki je vzela več kot dva milijona staroselcev iz afriških plemen, je omogočil samoodločbo samo afriškim plemenom pod staro britansko kolonialno mejo, ne pa tudi domačinom v Nubskih gorah, Darfurju in provinci Modri Nil, ki so ostali v starem Sudanu kljub dejstvu, da so se z ramo ob rami borili za osnovne človekove pravice z Dinkami, Nueri in Šiluki in drugimi plemeni z juga..

Afriška plemena v provinci Modri Nil so po razglasitvi nove države Republike Južni Sudan podobno kot v Nubskih gorah ostala prepuščena sama sebi Razlika je le v tem, da aktivisti do danes nismo uspeli spraviti v Modri Nil nobenih poročevalcev in opazovalcev, niti človekoljubnih organizacij. V begunjska taborišča, ki jih je organizirala mednarodna skupnost onkraj meje v Republiki Južni Sudan, je bila pregnana večina prebivalstva. Uporniki SPLA (Sudan People Liberation Army) v Modrem Nilu vztrajajo skupaj z uporniki z Nubskih gora in Darfurja, organizirani v skupno SRF (Sudan revolutionary front), a jim prav tako ne pomaga nobena globalna vojaška sila.

Pol milijona domačinov, ki še vztrajajo na zemlji, v kateri so pokopane kosti njihovih prednikov, se skriva med grmovjem ob rekah brez vsake pomoči človeštva. Agencije OZN so zapustile Nubske gore z novim začetkom vojne 1.julija 2011 – v Modrem Nilu jih nikoli ni bilo. V Modrem Nilu še danes ni nobenih zdravil, niti sredstev za lajšanje bolečin, pa tudi nobenih šol. V Modri Nil nismo uspeli spraviti nobenih slavnih imen (George Clooney je obiskal Nubske gore marca 2012), kaj šele novinarjev glavnih medijev (BBC, Guardian, Al Jazeera …), ki smo jih v Nubske gore priklicali s svojimi posnetki, narejenimi ob začetku nove vojne. Modri Nil je najbolj odrezan od pozornosti sveta, ljudje trpijo skrivaj …