Za ljudi v Jebel Marri v Darfurju se brutalnost nadaljuje

3. junij 2011 — Danes Darfur že poznamo. Kompleksne, navidezno nerešljive težave, razdeljena oborožena gibanja in neuspeh vstaje proti vladi so utišali protest proti dogajanju v regiji. Celo danes aretacija Ratka Mladića, arhitekta pokola v Srebrenici, le v majhni meri odraža vpliv moči v rokah nemoralnega blazneža na nedolžne ljudi. V Jebel Marri ljudem ni potrebno povedati. Vedo. Danes in že zadnjih deset let vedo, kaj pomeni biti deležen nemoralne vlade in sebičnega vedenja mednarodne skupnosti.

To se seveda izogiba vprašanju: Kaj se dogaja v Darfurju? Odgovor je, da je veliko ljudi v Darfurju v slabšem položaju kot na višku krize leta 2004. A danes ni vika in krika. Danes se zdi, da je le malo ljudem mar. Zakaj? Za začetek je bilo prezrto vedenje sudanske vlade v Jebel Marri, saj se ujema s trenutnim dnevnim redom mednarodne skupnosti. Ob sledečem medijskem mrku se bombardiranje, ki se je  začelo januarja 2010, z brezkončnimi pokoli dnevno nadaljuje v vzhodni Jebel Marri. Vendar pa na tej točki bombe niso edina skrb. Saddiya, kot jo bomo imenovali, je nedavno umrla v bolnišnici v Nyali zaradi strupenega izliva iz bomb. Prav tako smrtonosno, a manj očitno, je postajala vedno bolj šibka zaradi strupene mešanice, ki ji je bila izpostavljena. Ko so jo prinesli z gore v bolnišnico v Nyali s premalo sredstvi, preprosto ni bilo mogoče diagnosticirati, kaj jo je pestilo. Tako je bilo njeno umiranje dolgo in boleče. Stara je bila 36 let. Njeni štirje otroci so izgubili mamo zaradi tega tihega morilca; pred nekaj leti so v rokah džandžavidov izgubili že očeta.

V Jebel Marri se njena mati še naprej bori. Ima blizu 70 let. Lansko leto so jo z bombami pregnali iz njene vasi v gorah in jo prisilili, da je zbežala na varno. Njene krave, za katere je dolga leta skrbela, so umrle, preostale pa je morala prodati. Z denarjem, ki ga je dobila zanje, je kupila nekaj suhih paradižnikov, ki jih je poskušala prodati na tržnici v Nyali. Preden je prišla tja, so jo oropali razbojniki, ki so jih pripeljali iz Zahodne Afrike, da bi zavzeli deželo, ki je nekdaj pripadala njej in njeni družini. Potem ko je vse življenje kmetovala in vzgojila deset otrok, ta starka nima dovolj hrane. Zanjo je življenje svojevrstna oblika mučenja. Danes življenja skoraj ni moč prenesti.

Njen sin prav tako pozna mučenje. Doživlja ga vsak dan. Potem, ko so ga pred mesecem dni zaradi pritoževanja nad tem, kar se je dogajalo njegovi družini, aretirali v kompleksu univerze v Nyali, svoje dni preživlja na sedežu NISS v Nyali. Njegovo življenje je prava nočna mora. Ker gre lahko na stranišče le enkrat na 24 ur, ga pretepejo, če mora urinirati izven tega časa. Nima dovolj hrane, ne sme se umivati – tudi za molitev ne – stražijo ga ljudje, ki sami sebe imenujejo muslimani. Musa Kasha, guverner Južnega Darfurja, sedi križem rok in se pretvarja, da nad tem, čemur so podvrženi ti ljudje, nima nadzora, a je sam močno odgovoren. V tem močno prenapolnjenem zaporu neobriti moški posedajo in se pogovarjajo sami s seboj pri 50 stopinjah Celzija. Mnogi izgubljajo pamet. Psihični zlomi so za ljudi v Jebel Marri normalni, saj nimajo razloga za upanje.

To je le opazovanje ene družine iz Jebel Marre v Darfurju. Kaj so storili, da si zaslužijo ta pekel na Zemlji? Rodili so se v Darfurju. Rodili so se v času, ko ljudje govorijo o genocidu, a naredijo le malo. Imeli so smolo, da so se pod prisilo asimilirali v narod, Sudanski, ki mu ni mar niti za svoje pravice niti za to, kaj se jim zgodi.

Vprašanje, ki se postavlja danes, je, kaj smo vsi pripravljeni narediti za pomoč tem ljudem? Smo pripravljeni dovoliti, da iz Darfurja izbrišejo njegovo ljudstvo; da jih naženejo v taborišča kot živino; da jih njihovi napadalci nadzirajo, ko ne živijo na svoji zemlji? Je Britanija pripravljena prezreti svojo zgodovinsko odgovornost za ustvarjanje takega položaja? Je mednarodna skupnost pripravljena sprejeti odgovornost, ker le opazuje in ne naredi skoraj nič? Ta vprašanja in odgovori nanje od nas zahtevajo več kot le raziskovanje sebe. Danes, ko za genocid na Balkanu končno nekdo odgovarja, je vprašanje, kaj sploh delamo, da bo sudanska vlada odgovarjala in da se agonija ljudi v Darfurju konča?

Anne Bartlett je profesorica sociologije in mednarodnih študij na univerzi v San Franciscu. Dosegljiva je na albartlett@usfca.edu.

http://www.sudantribune.com/Brutality-continues-for-people-of,39107