"Tik pred dežjem"

"TIK PRED DEŽJEM"

7. junij 2011, Kampala, ob 10.13

Jutri ponoči bom odpotoval v Jubo. Ne vem še, če me bo Samaritan vzel na letalo v Nubo. Rayana iz te ameriške humanitarne organizacije, za katero sem se januarja prepričal, da kljub evangelijskemu delu (beri pokristjanjevanju ... beri pripravljanju afriških janičarjev na križarsko vojno proti arabskim muslimanom ...), dejansko od vseh še najbolj skrbi za staroselce v Nubskih gorah, ne morem priklicati na telefon.

Zna biti, da je številka res napačna.

Med tem klicanjem pa me kar naprej kliče Juma.

Kdo je ta Juma?

Ne morem ugotoviti niti ali je Abdel Azizov komandant s katerim sem se spoznal med tisto parado enotnosti in bratstva januarja letos, ali ni.

Juma ne zna angleško, jaz pa ne dovolj arabsko in za povrh so zveze vsakič tako slabe, da se res čisto nič ne razumeva.

Ne razumem kaj hoče povedati, čutim pa, da me kliče na pomoč.

Vojna v Nubskih gorah se je začela v nedeljo 5. junija. Približno isti čas, ko sem pristal s sto kilogramskim nahrbtnikom, ki" je šel srečno brez težav in vseh stroškov skozi vse nastavljene ovire z letališča v Trstu, potem ko sva se z Janom poslovila.

Vojna se je začela z napadi v Kadugliju in Um Doreinu. Glej poročilo na Sudan Tribune.

Guverner Južnega Kordofana (oziroma Nubskih gora, kot vztrajamo aktivisti za pravico Nub ostati Nuba), Harun v izjavi trdi, da vseskupaj ni nič in da gre samo za konflikte nekih posameznikov. Predstavnica za javnost njegovega namestnika Aziza pa v istem prispevku na www.SudanTribune.com, odgovarja, da sudanska vojska sistematično obkoljuje Kadugli s tanki in težko artilerijo in sistematično prevzema ključne strateške položaje, podobno kot se je pred tem dogajalo v provinci Abyei, ki so jo vladne sile zavzele pred tremi tedni.

Kdo je Harun, kdo je Aziz?

Za razliko od Jume, vem kdo sta.

Haruna Mednarodno sodišče za zločine proti človeštvu v Haagu obtožuje za masovne pokole v Darfurju, za katere naj bi bil odgovoren v času, ko je bil sudanski notranji minister. Opazovalci razmer v Sudanu se ga najbolj spomnimo, da je bil - absurdno - kljub našim protestom in čudežno celo protestom na najvišjih vrhovih OZN nato imenovan za sudanskega ministra za človekove pravice. Sudanski predsednik Omar Bashir, za katerim je Haško sodišče prav tako izdalo tiralico, da je med drugim kriv tudi genocida, ga je za povrh postavil za guvernerja Južnega Kordofan. In ga na volitvah za guvernerja province Južni Kordofan prejšnji mesec ponovno potrdil. Nube trdijo, da tako, da je poneveril izide volitev, podobno kot za samega sebe na predsedniških volitvah aprila lani.

Nube so volili Aziza.

Aziz je poveljnik upornikov v Nubskih gorah SPLA. Prvič sem ga srečal leta 2001, ko je prevzel vodenje upora proti potomcem lovcev na sužnje na severu, od legendarnega Yousifa Kuwe, ki je pri prijateljici Julie Flint v Londonu umrl za rakom. Ni bil karizmatičen kot Kuwa, ni bil duhovni prenovitelj kot Kuwa, ni bil oče tudi nas aktivistov kot Kuwa. Ga je pa ljudstvo vzelo za svojega, čeprav ga je SPLA poslala iz Rdečih gričev na vzhodu kjer je skrbel za logistiko, in sploh ni bil Nuba, ampak vnuk sultana Mesalitov iz Darfurja. V letih 2001 do 2003 je skrbno varoval vse, ki smo kljub vladnim prepovedim v Nubske gore letali poročati in nekateri tudi dobavljali pomoč obkoljenim in obleganim na žrtveniku sveta sredi Sudana. K Azizu smo spravili USA AID in s to ameriško organizacijo, ki deluje predvsem tam koder so ameriški geostrateški interesi tudi prvo orožje in nato po 11. septembru 2001 tudi posebnega Bushevega odposlanca Johna Danfortha, ki je januarja 2012 spravil za pogajalsko mizo v Luzernu, Švica sudansko vlado in upornike v Nubskih gorah in dosegel mir, ki je postal baza za pogajanja tudi z ostalimi v SPLA na jugu Sudana in prinesel CPA mirovni sporazum med severom in jugom 1996 in z ustoličenjem obamove administracije tudi tako upanje, da bodo tokrat Indijanci preživeli ...

Jumo razumem prositi, naj pridem pogledat, kaj se jim dogaja.

Rayana v Samaritan Purse, sem včeraj po mailu prosil za transfer rekoč, da imam tokrat s seboj veliko tv video kamero, ki mi jo je posodil sosed in prijatelj Aljoša Korenčan, potem, ko so me v Sonyu in Canonu pustili na cedilu, in dva napajalnika za moj mali Canon - za vsak slučaj če pregori na premočnem toku generatorjev, kot zadnič, ko sem zato ostal brez posnetkov praktično impotenten.

In še sto kilogramov naprav, ki jih je zbrala humanitarna ustanova H.O.P.E.

Klemen kako te pogrešam!

Tokrat moram za čisto vse skrbeti sam.

In z nikomur se ne morem smejati ...

Joshua, field menager Samaritanov v Nairobiju, ki me je v mailu usmeril na Rayana, je odpisal, da ga veseli, da nisem pozabil Nub v težkih časih. Odhaja na poroko z afriško nevesto, Rayan, ki s svojimi apostoli vztraja  v Nubskih gorah, bo presodil kdaj bodo leteli, če, glede na varnostne razmere, sploh bodo leteli.

Vsi vemo, da po 9. juliju ne bo več poletov z juga. Nubske gore bodo ostale po odcepitvi v Severnem Sudanu. Sudanske oblasti že od referenduma sem pritiskajo na Samaritane, naj letijo iz Kartuma, ali pa odnehajo.

Čutim, da se z Joshuo in Rayanom razumemo in strinjamo, da je edino, kar še lahko storimo proti novi vojni, zdaj ko je jasno, da vse svetovne elite po vrsti zanimajo samo dobički naftne in plastične dobe,  to, da kličemo na pomoč rajo.

Sudanska vojska bo še pred razglasitvijo odcepitve Južnega Sudana udarila v Nubske gore. Če je prejšnji mesec nadzor premikov njenih sil s Clooneyevih satelitov ni ustavil okupirati z nafto še bogatejšo provinco Abyei , ki je po mirovnem sporazumu, ki so ga orkestrirali naši vrli ameriški partnerji, imela za razliko od Nubov pravico do samoodločbe na vzporednem referendumu - zakaj bi jih od zavzetja to kar smatrajo za svoje, odvrnilo protestiranje peščice aktivistov iz neke podalpske deželice, ki domačinom razdeljujejo mini video kamere in internetne antene.

Ob razglasitvi rezultatov referenduma januarja je bilo na severni strani netočno definirane meje med Severnim in Južnim Sudanom moč jasno čutiti, da Severnjaki ne bodo pustil, da se bo odcepitev zgodila kar tako. Severni Sudanci so najbolj ponosni in dostojanstveni ljudje na zemlji in potomci dervišev, ki so se pod vodstvom verskega prenovitelja Mahdija na prelomu prejšnjega stoletja britanskemu kolonialnemu gospodarju, ki je deklarativno preganjal arabski lov na sužnje v resnici pa uveljavljal suženjstvo po principih pa Britanice, odrezali glavo in jo poslali v London. Tisti, ki se imajo za Arabce v Severnem Sudanu, nikoli niso pozabili več kot 30.000 pobitih dervišev, ki jih je potem v maščevanju v bitki  pred Omdurmanom z novimi strojnicami Maxim pobil imperij v katerem sonce nikoli ni zašlo, ob ponovni kolonizaciji Sudana petnajst let kasneje. Sudan je najbolj verna dežela, v kateri se najbolj drže tradicionalnih vrednot, ki najbolj nasprotujejo zahodnemu individualizmu in hedonizmu. Od 1979 spremljam siloviti upor proti ponovni kolonizaciji, ki se kaže v popolnem nesodelovanju mladih proti globalizaciji, ki sicer povsod drugod po Severni Afriki in deželah arabske pomladi podira samodržce drug za drugim ...

Sudanski diktator Omar Hassan al Bashir ostaja na oblasti tudi zaradi dvoličnega pretvarjanja silam, ki med tem izganjajo s prestola Gadafija, da bo dovolil odcepitev z nafto in vodo namočenega Južnega Sudana.

Najmanj kar se lahko zgodi po 9. juliju je, da bo uresničil, kar je prisegel ob razglasitvi rezultatov referenduma. V preostalem Sudanu bo povsod uveljavil šeriatsko pravo. Za verske in etične manjšine v Nubskih gorah v osrednjem Sudanu in nage ljudi v provinci Plavi Nil in sufije v Darfurju, to pomeni vojno napoved.

Za vse drugačne tik nad kolonialno demarkacijsko črto, ki so jo potrdili odhajajoči svetovni gospodarji na zahodu - ne pa prihajajoči novi planetarni gospodarji na vzhodu, politika Ein Land, Ein folk, Ein fuhrer ne bo poznala nobene milosti.

Sudan, Južni Sudan, sudanska Sibirija in Aljaska je arabski vojni plen, ki so ga podedovali od svojih prednikov, lovcev na sužnje. Kdaj že so Evropejci pobili in iztrebili naravna ljudstva na okupiranih kontinentih.

Američani so januarja letos vsilili svoj interes Afričanom, ki so 98 % volili za odcepitev, čeprav so se dobro zavedeli, da njihov upor leta 1983 ni imel v načrtu odcepitev ampak enake pravice za vse, črne in bele. John Garang se je dobro zavedal, da se bo Sudan lažje branil pred grabežljivci z vseh strani, če bo ostal skupaj. Zato je bil v napoto. Afričani na jugu verjamejo, da njihov vodja, ki jih je prepričal v upor leta 1983, ni umrl v letalski nesreči, ampak da so jim ga zato ker se je zoperstavljal ameriškim interesom na naftnih poljih, ubili Američani. V svetu, kot ga doživljajo ne vidijo prijateljev na zahodu, niti na vzhodu, ki uvaža že 80% sudanske nafte. Zato so popolnoma zbegani in izgubljeni. Iz pastirjev, ki so še pred desetletjem idilično pasli krave v največjih močvirjih na planetu in živeli po plemenitih in žlahtnih zakonih tradicionalne žlahte in plemen, ki so omogočala sožitje v najtesnejšem sodelovanju z naravo, so se spremenili v sebične individualiste bolne od vseh bolezni tako Arabcev kot Evropejcev.

"Vsi vojaki SPLA morajo takoj in še pred 9. julijem zapustiti Nubske gore in Plavi Nil, ali pa izročiti orožje" je prejšnji teden teden ukazal Bashir.

"V Nubskih gorah in Plavem Nilu sploh ni naših vojakov!" je takoj zanikal vodja SPLA in predsednik Južnega Sudana Silva Kir in s tem izdal soborce v Nubskih gorah in Plavem Nilu, s katerimi se je skupaj 21 let boril na prvi bojni liniji tik nad demarkacijsko črto iz kolonialnih časov.

"Nikoli ne bomo dali iz rok orožja! Nikoli se ne bomo vdali, tudi če smo ostali sami! Nočemo niti s severom, niti z jugom!" razumem med hreščanjem v telefonu komandanta Jumo.

Njegov glas iz stiske v kateri morajo biti ljudje v Nubskih gorah zveni nenavadno mirno in odločno.

Danes ponoči se iz Dohe vrne Mansur Arbab, ki ga je Jamous pooblastil za stik v Kampali in  pomoč pri potovanju iz Ugande v Južni Sudan. Če bi se razmere uredile mogoče tudi v Jebel Marro v Darfur. V nedeljo je tik preden sem pristal moral na pogajanja v Doho, Katar. Namesto njega me je pričakal predstavnik JAM dr. Abedulahi Tom, ki je skrušen priznal, da mu ni  uspelo srečati niti Mnawija niti Wahida in da so mu v Washingtonu prejšni mesec povedali, da Darfur ni več ameriška prioriteta. Južni Sudan je še - Darfur pa ni več. Pridite po 9. juliju - so mu rekli." To so nam rekli že januarja. Takrat so nam rekli: Pridite po referendumu ... "

Vrana vrani ne izkljuva oči. Iste vrste ptiči letijo isto smer.

"Pogajanja v Dohi so pesek v oči, ki ga mečejo vladni, da nas zavajajo tako kot cel svet, da so za mir. Niso za mir in ne bodo za mir. Za vojno so in vojna se bo začela vsepovsod takoj po razglasitvi neodvisnosti 9. julija." pravi Suleiman Bishara, podpornik JAM v Kampali, ki skrbi zame od kar je dr. Tom odletel nazaj na Irsko.

"Jaz ti ne morem dati odgovora, če te lahko spravimo v Jebel Marro. Odločili bodo v vrhu JEM. Samo naši na terenu na meji med Južnim in Severnim Sudanom poznajo razmere. Počakaj!"

Ampak jaz ne bom čakal. Nimam časa čakati. To kar mora narediti človek, ni fer prelagati na boga. Bog je prezaposlen z vremenom, nadzorom slanosti morja, sestave prsti in zraka in ...  Zato nam je ljudem dano srce in pamet in možnost širiti si zavest ... Ljudje smo ušesa, oči in vsa čutila Zemlje in celega Vesolja ...

Če bomo videli, če bomo čutili bolečino, bomo menda odrezali rakavo tkivo.

Evo zato sem pred pol ure kupil karto za Jubo, novo potencialno prestolnico nove potencialne države Južni Sudan. Avtobus za dvanajst evrov vozi eno noč in en dan - predno se bo ustavi v Jubi se utegnejo v JEMu odločiti ali imajo interes še pred razširitvijo vojne razdeliti mini video kamere in satelitske antene civilistom pod svoji nadzorom. Če bo odgovor ne, zato, ker ne morejo zagotoviti varnega potovanja, bo to pomenilo, da niso boljši kot na vladni strani in ti ki prihajajo na oblast v novi državi, kjer sem istega izgovora deležen od leta 1979 vsakič, ko izrazim skrb za staroselce, ki so se znašli med dvema ognjema kompliciranih interesov največjih svetovnih sil za naravnimi viri pod svojimi nogami.

Kam bo šel sto kilogramov težak nahrbtnik se bo odločilo najbrž pojutrišnjem v Jubi.

Obstoja tudi plan C. Ampak prej je treba poskušati vse narediti za plan A in B.

Tomo Križnar, Kampala