Poročilo iz Nubskih gora: mnogi bodo umrli, mnogi …

za Sobotno prilogo Dela, 9. julij 2011

Južni Sudan bo danes razglasil neodvisnost. 

V Džubi slavijo, v Kartumu pa se pripravljajo na nov krog državljanske vojne. Tomo Križnar se je pravkar vrnil iz Nubskih gora, ki bodo po osamosvojitvi juga ostale ujete v severnem delu države. Križnar je bil zadnje tri tedne edina mednarodna priča nenehnim bombardiranjem afriških staroselcev, ki jih vladne sile že od druge polovice sedemdesetih let prejšnjega stoletja poizkušajo iztrebiti. Sudanski predsednik Omar al Bašir je do zdaj ves čas zanikal napade na prebivalce Nubskih gora, a Križnarjeve fotografije in videoposnetki govorijo drugačno resnico, ki se ji je v zadnjih dneh po zaslugi aktivista iz Naklega vendarle uspelo prebiti na naslovnice vodilnih svetovnih časopisov. To je Križnarjevo poročilo s prve frontne črte v Nubskih gorah.

Kauda, sreda, 22. junija 2011, okoli 16.00 

Antonov na nebu! 

Hlastno sem pretipkaval intervju z vodjo SPLA Abdelom Azizom, ko so se vsi okoli mene nenadoma začeli gibati zelo hitro. Kot vsakič prej smo tudi tokrat noreli skozi luknjo v mreži begunskega taborišča, poskakali v graben suhega hudournika in legli. Kot vsakič prej sem snemal može napeto opazovati nebo, matere jokati, otroke objemati drug drugega v velikem strahu … 

Stroj je izginil. In se vrnil. Nato smo zaslišali tisti pošastni zvok ssshhhhhh … in nato buuum, buuum! 

Tako blizu, da je bilo takoj jasno, da tokrat ciljajo nas. Begunsko taborišče Nuba Relief Rehabilitation Development Organisation, staroselske človekoljubne organizacije. 

Sedem bomb, sedem ranjenih. Štirje otroci, dva moža … in ena žena. 

In ena žena … ubita! 

V devetem mesecu nosečnosti. 

Favsia Kalon Kuku je umrla pod drevesom, kjer je okopavala prst, da bi posadila seme prosa, približno sto metrov od kuhinje v taborišču, kjer sem pisal v prepričanju, da je bilo ta dan že prepozno za napad. Poklicali so me, da bi posnel dele človeškega telesa, ki so jih našli viseti na trnih drevesa guma arabica. In dečke s paličicami pobirati raztreseno meso pred čvrstimi črnimi mravljami, ki so ga jadrno vlačile v svoje luknje v rdečih lateritnih tleh, v modro plastično vrečko. Vrečo so nato nesli čez terasasta polja navzgor na kamnito domačijo, krito s slamo, od koder je odmeval veliki jok. Žene vseh starosti so kričale, si pulile lase, se metale na tla in posipavale s peskom. Poskušale so vstopiti skozi zaprta vrata, ampak možje niso dovolili. Eden od njih, mož ponesrečene, me je prijel za roko, nežno odrinil žalujoče in me potegnil noter. In tam je bila, zavita v belo bombažno rjuho, potopljena v kri, brez glave, samo s čudovito pleteno pričesko, kot to delajo v plemenu Tira. 

»Ali vidiš? Ali zdaj veš. Ali boš zdaj povedal svetu?« 

Do večera nisem mogel do prenosnika in satelitskega modema, vsi so dajali izjave. Potem so z vseh strani začeli prihajati možje in žene z digitalnimi posnetki bombardiranja drugod po gorah tega dne. 

Sobota, 25. junija 2011, 
votlina z žrtvami nekje v gorah 

Poročilo za javnost: Na območjih, ki jih je v Nubskih gorah osvobodila lokalna Sudanska ljudska osvobodilna vojska (SPLA), je danes zjutraj začel delovati prvi sistem videonadzora. Enajst motiviranih mož, organiziranih v pet ekip ter opremljenih z desetimi mini vohunskimi kamerami, desetimi »turističnimi« kamerami, štirimi prenosnimi računalniki in dvema mobilnima internetnima modemoma, ki jih je dobavila slovenska človekoljubna organizacija Hope, je hitro zapustilo taborišče v Kaudi in se napotilo proti frontnim linijam v Kadugliju, Kurčiju, Talodi, Zahodnem Džebelu, Heibanu in Um Doreinu. V naslednjih dneh bodo tekmovali, kdo bo poslal bolj kompetentne posnetke nove vojne, ki se je začela 6. junija v za zunanji svet popolnoma zapečatenem in obleganem Južnem Kordofanu. 

Namen projekta, ki so ga ustanovni člani imenovali Oči in ušesa Boga (ker Bog vse vidi in sliši), je omogočiti mednarodni skupnosti, da vidi, kaj se dogaja. In preskrbeti dokaze, da sudanski predsednik Omar al Bašir in Mohamad Haruon, guverner province Južni Kordofan, oba obtožena krivde štirih največjih zločinov, vključujoč genocid, na Mednarodnem kazenskem sodišču, lažeta, ko trdita, da v provinci Južni Kordofan – v glavnem naseljeni s staroselskimi Afričani, ki so po odcepitvi Južnega Sudana 9. julija ostali ujeti na severu skupaj s svojimi tradicionalnimi sovražniki, čeprav so se v prejšnji vojni z ramo ob rami borili z južnimi uporniki v SPLA – ni vojne. 

V zadnjih tednih je bilo bombardiranih več kot petdeset naselij. Po besedah poveljnika SPLA v Nubskih gorah Abdela Aziza je bilo razseljenih pol milijona ljudi. Nihče ne ve, koliko je bilo ubitih. Vse mednarodne humanitarne organizacije so zapustile območje. Misija Združenih narodov v Sudanu (Unmis) ni sposobna varovati niti same sebe. Največji spopadi med vladnimi silami in SPLA potekajo v Kadugliju, glavnem mestu province, kjer po besedah pobeglih nubskih intelektualcev lovijo črne ljudi hišo za hišo in jih ubijajo celo pred vhodom v taborišče ZN. 

V Kadulgiju je nemogoče dihati zaradi vsepovsod gnijočih trupel. 

Kauda, 26. junija 2011 

Slika je bila – ne številka, ki je končno priklicala pozornost. Ne podatek o šestnajstih mrtvih, ubitih ob vodnjaku in na tržnici v Kurčiju, ampak krvava podoba, ki so jo »oči in ušesa« prek satelita poslala Klemenu Miheliču v Ljubljano, Klemen naprej Julie Flint v London, ta pa je gradivo poslala uredništvom vseh glavnih medijskih korporacij po svetu... 

Fotografija je bila tista, ki je prižgala luč v srcu teme. 

Najprej misliš, da na fotografiji pod grmom vidiš okrvavljeno družino. Ubito mlado ženo, mater, ki se je oklepata dva otroka, prav tako ubita, razmrcvarjena, kot je ona. Slika ni kvalitetna, motna je in stresena, nič nima z National Geographicom, lokalni fotograf Anus Kuku ni upošteval niti zlatega reza. 

Potem se zavedeš, da ne gledaš dveh otrok. V resnici gledaš enega otroka, presekanega na dvoje. 

Punčka, stara enajst let, ravno toliko kot naša Maja, je tisto popoldne črpala vodo iz vodnjaka. Po afriško je veselo poskakovala in se obešala na drog črpalke, medtem pa je mati lovila vodo iz cevi v plastični zabojnik, ko se je na nebu pojavil ruski antonov. 

Ostali so čakali smrt na skoraj prazni tržnici … 

Kauda, 27. junija 2011 

Z vseh koncev sveta kličejo slavna novinarska imena. Vsi hočejo takoj v gore. Ampak kako? 

Džuba, 7. julija 2011 

Dva dni, preden se bodo tukaj v novi prestolnici nove, stotriindevetdesete države sveta, imenovane Južni Sudan, začela fantastična proslavljanja, se afriški ljudje, ujeti v obleganih Nubskih gorah severno od meje, pripravljajo na dolgo krvavo vojno. 

Sudanski diktator Omar al Bašir je v referendumskih dneh januarja letos – na katerih je 98 odstotkov ljudi glasovalo za »svobodo« – jasno napovedal, da ob odcepitvi ne bo nobene milosti za etnične in verske skupine, ki bodo ostale na severu. 

To so ljudje, ki se imajo za Afričane: ne samo v Nubskih gorah Južnega Kordofana, ampak tudi v provinci Modri Nil, Abjei in seveda v Darfurju. 

Velika večina razumnikov v teh afriških skupnostih, ki so bile s podpisom zloglasnega mirovnega sporazuma, ki je končal dvaindvajset let trajajočo državljansko vojno, prepuščene severu in s tem arabizaciji, se od leta 1996 čutijo izdani. Izdali so jih njihovi soborci na jugu proti rasizmu in hegemoniji v afriški najdaljši in najbolj krvavi vojni, hkrati pa tudi ves razviti svet, ki je orkestriral mirovni sporazum s tolikimi besedami o spoštovanju človekovih pravic in o demokraciji. 

Vsi moji sogovorniki so zadnjih pet let svarili pred novo vojno in zahtevali, naj ukrepamo, preden bo prepozno.

A kdo je bil pripravljen poslušati?! Južni Dinke, Nueri, Šiluki in drugi poveljniki SPLA, zdaj zavaljeni v skajaste naslonjače ministrstev v Džubi, danes srkajo pivo z »gospodarskimi svetovalci« od vsepovsod, rekoč, da je bog najprej ustvaril brado sebi. Članice Afriške unije so vse po vrsti obtožene sodelovanja z režimom v Kartumu proti kolonialnim metropolam. Arabska liga, Rusija in Kitajska blokirajo varnostni svet Združenih narodov tudi, kadar ta pripravi kakšno pomembno resolucijo. Ameriški gospodarji vojn sledijo predvsem svojim geostrateškim interesom tudi pod vodstvom Baracka Obame. Sedemindvajset članic Evropske unije pa tako ali tako le čaka, da bodo vse naredili Američani, in se zapira v svoj bunker brezbrižnosti in hedonizma. 

Industrijsko razviti svet ne uživa več človeškega mesa niti ne potrebuje več sužnjev, ceneno fizično delo zanj zdaj opravljajo stroji. Za mazanje in poganjanje strojev mi, civilizirani, ne potrebujemo več ljudi, ampak le še nafto. 

Zato bosta danes na slavnostni tribuni v Džubi skupaj sedela Omar al Bašir in Luis Morena Ocampo, glavni haaški tožilec in nekdanji aktivist. 

Bolj ko se bližata razglasitev neodvisnosti in slovesen dvig zastave (»Mi smo zastavo dvignili leta 1983. To bo samo ceremonija,« mi je potožil veteran), bolj med Afričani na drugi strani meje na osvobojenih območjih rastejo napetost, strah in jeza. Vse več mož pošilja svoje žene in otroke v votline vrh gora in se pridružuje enotam, ki jih vodi poveljnik Abdel Aziz. Prejšnji petek so v bitki za El Hamro, ki je trajala samo 24 minut, zavzeli 22 terencev in dva težka tovornjaka, polna topov, nabojev, zemeljskih min, in ubili dva vladna častnika. Na videoposnetkih, ki so mi jih zaupali zato, da sem jih posredoval vsem agencijam, se vse vidi … 

Maščevanje bo strašno. Pričakovati je, da bosta Bašir in Harun v nekaj dneh vrnila udarec. Kitajski migi 25 in ruski antonovi stresajo domačinom železo naravnost v žile. Če smrt čutiš tako blizu in ne verjameš, da boš dočakal žetev, je težko saditi. »Kadar se tepemo, ni dežja,« pravijo stari nubski vrači. Že trikrat to deževno dobo so posadili; trikrat seme ni vzklilo; trikrat ga je posušila črna puhlica in izbrskali črni vrani. Tradicionalne tržnice po vaseh so prazne. Malo čilija, malo tobaka, kakšna limona, to je vse. Večina trgovin je zaprtih. Nafta v deželi nafte je redka, trgovci z rezervnimi deli so že zdavnaj pobegnili. 

Vsi vemo, da bo spet lakota. A režim v Kartumu zavrača dostop ne samo novinarjem, ampak tudi humanitarni pomoči. Pripadniki Unmisa si ne upajo iz vojašnic. Bašir je zagrozil, da bo sestrelil vsako letalo. Ni mi dovoljeno povedati, kako sem prišel noter in ven. 

Razmere povsem spominjajo na tiste v zadnji vojni 1983–2005. 

Nubski odpor proti arabizaciji in sudanizaciji je že vso zgodovino svojevrsten. To je več kot zgolj upor sužnjev proti gospodarjem in obramba odlične zemlje, vode in nafte, kakor med plemenskimi ljudstvi na jugu. To je zaščita najbolj finih občutljivosti in plemenitih človeških vrednot. To je pravica biti in ostati Nuba. 

Ko so se sredi osemdesetih letih Nube v gorah osrednjega Sudana pridružili afriškim plemenom na jugu nekdanje britanske kolonije v vojni proti nacionalistični politiki arabskih elit ob severnem Nilu, se sudanska vlada ni odzvala le z iztrebljanjem vojakov SPLA, ampak po taktiki »ujemi krapa z izsušitvijo mlake« tudi civilistov, ki so jim dajali podporo tisti, ki so preživeli pogrome. Kampanja je ostala zapisana v naših dokumentarnih filmih in knjigah in je ni mogoče pozabiti prav zaradi grozodejstev, posilstev in množičnih pobojev – vsebovala je vse elemente genocida. Glavni inštrumenti so vključevali iste elemente kot kasneje v Darfurju: uporaba podobno marginaliziranih arabskih plemen v lokalnih milicah, ki so ubijale po načelu »ubij sužnja s sužnjem«, in sistematično pobijanje uradnikov, učiteljev in intelektualcev ter vaških vodij in vračev. Vse z namenom zagotoviti, da bodo Nube ostali tako primitivni, da se ne bodo mogli več postaviti sami zase. 

Vse se je dogajalo v temi. Tatovi in morilci ne marajo svetlobe. 

Današnja vojna se od prejšnje razlikuje predvsem po tem, da so Kitajci v zameno za 80 odstotkov sudanske nafte opremili sudansko vojsko z (bolj kot Rusi z antonovi) učinkovitimi migi 25. In po tem, da so tudi v vrstah odpora SPLA možje in fantje bolje trenirani, oboroženi, uniformirani in ozaveščeni. Hkrati pa je – vsaj v zahodnem svetu – medtem napredovala tudi zavest, da staroselcev ni prav pobijati in jim krasti zemljo. Papež se je opravičil za vse pokole domorodcev, tudi avstralska vlada … 

Tudi tehnika opazovanja in prenašanja posnetkov je tako napredovala, da lahko prižge luč v srcu teme celo civilna iniciativa. 

To, kar nas prosijo nubski civilisti, je, da prižgemo luč in zapremo nebo, »iz katerega namesto Boga, kot nekoč, zdaj prihaja hudič«. 

»Bog je mrtev ali pa malo slep in gluh. Treba mu je pomagati, da bo spet videl in slišal in z neba pregnal hudiča, ki je zasedel njegovo mesto,« trdi katoliški katehet Montaser Dauda. 

Pol milijona ljudi v Južnem Kordofanu se vsako jutro umakne v votline v gorah. Veličastni granitni skladi in fantastična drevesa so trenutno njihovi najboljši prijatelji. 

»Tudi kače v jamah so lahko tvoje najboljše prijateljice,« sem slišal reči Naguo Musa, direktorico v begunskem taborišču, najbolj pogumno in prekrasno žensko na planetu. Seveda, ko ležiš z obrazom v prsti v smrtnem strahu, da ne boš imel več sreče in bo nebo zdaj zdaj eksplodiralo prav nad tabo, je tudi naravni mrtvaški prt tvoj najboljši prijatelj. 

Nikamor ne morejo pobegniti. To ni Darfur, od koder se je mogoče umakniti v Čad. In to so Nube! Ne bodo se vdali. 

In zato jih utegne skupaj s svojimi otroki umreti mnogo, mnogo … 

Z najbolj nedolžnimi in nerazvajenimi otroki. 

Razen če … če domačine povsod, kjer se trejo tektonske plošče interesov za neobnovljive vire energije z vzhoda in zahoda, juga in severa, oskrbimo s podobnimi sistemi videonadzora, ki varujejo pred kriminalci, bankami, zavarovalnicami, otroškimi vrtci. Več kamer, več prenosnih računalnikov, več mobilnih satelitskih modemov za dostop do interneta – zato da boš videl in slišal, česar ne bi smel. Materi z otroki se ob letalskem napadu skrivajo v votlinah. Foto AFP Kitajski migi 25 in ruski antonovi stresajo domačinom železo naravnost v žile. Če smrt čutiš tako blizu in ne verjameš, da boš dočakal žetev, je težko saditi.