Poročilo iz Modrega Nila - 28. maj 2012

Obraz ima zatečen. Izpod povojev s katerimi ima obvezano glavo kaplja kri. Oči so odsotne – neznosno ga mora boleti. Spači se vsakič, ko kolo landroverja udari ob skalo ali jamo na kolovozu. Komerad na sedežu nasproti ga z obema rokama prime za ramena. Tako ga skuša loviti, da ne bi omahnil.

V Modrem Nilu ni pain kilerjev!!!!

Članice Evropske Unije, Združene države Amerike, Združeni narodi … ves proti žrtvam svetovne politike v Modrem Nilu in Nubskih gorah združeni svet, še naprej ne dovoli novi 193. članici OZN Južni Sudan podpirati svojih afriških soborcev, ki so po odcepitvi Južnega Sudana 9. julija lani ostali onkraj na severni strani nedefinirane meje, v tem, kar je ostalo od Sudana. Nobene vojaške pomoči, nobene humanitarne pomoči ni dovoljeno dobavljati žrtvam svetovne politike, zato v Modrem Nilu ni nobenih sredstev za lajšanje bolečin.

Zato Mahmuda Ismaila, vojaka SPLA North, ki je bil ranjen v glavo včeraj med vladnim bombardiranjem frontne črte tri ure daleč v gričevju Ingassana zdaj tako boli, da se v vozilu, ki se z muko prebija po obupni stezi skozi grmovje bojimo, da bo vsak hip omedlel.

Provinca Modri Nil v Sudanu je edina provinca na planetu, kjer leta 2012 ni mogoče obvladati bolečine.

Zunaj hitijo begunci. Skozi šipe premazane z blatom, da ne odbijajo svetlobe bombnikom ruske izdelave Antonov, pogledujejo v nas opehani, izmučeni obrazi. Mlade žene z otroci na hrbtih, očetje z otroci v rokah, stare mame drsajo, stari očetje se komaj vlečejo. Nekateri zaostajajo. Več jih čepi pod drevesi. Stegujejo suhe ude, se držijo za glave. Zaprtih oči, povešenih vek prosijo naj jih vzamemo v vozilo …

Vreče s sirkom. Kante z vodo. Par piskrov, par kokoši, kakšno jagnje, vse obešeno na tradicionalni način na palicah na ramah se guglje v paničnem begu proti meji. To je vse, kar so utegnili pograbiti s seboj. Več niti niso imeli. Za seboj so pustili požgane koče in neposejane njive. Že od 1. septembra, ko se je z napadom vladnih sil na utrdbo poveljnika SPLA v Kurmuku, Malika Agarja, začela vojna tudi v Modrem Nilu - so čakali na trenutek, ko bodo bombe in ogenj dosegli tudi njih. Zdaj so jih.

V kamero drug za drugim zastokajo, da hodijo že teden dni. Nekateri dva tedna.

Niso hoteli od doma, vztrajali so do zadnjega. Vzdržali niso več, ko so v vas udarile granate iz katerega od garnizonov napredujoče vladne vojske. Ali so padle po njih bombe iz vladnih bombnikov. Drugi so pobegnili, ko so vas napadle milice rekrutirane iz arabskih nomadskih plemen kot so na primer Felata.

Vsak je koga izgubil.

Večina jih beži zaradi lakote. Zaradi strahu pred napadi zadnjo deževno dobo niso upali z gora in votlin, da bi posadili tradicionalni sirk. Zato je vsa dežela lačna, obupno lačna, lačna. In žejna. Nova deževna doba zamuja...

Najmanj v kolonah deset tisočev lačnih, žejnih in na smrt utrujenih je fantov in mož. Sudanska vojska jih je kar nekaj polovila in jih zdaj zlorablja za janičarje. Zdaj po taktiki ubij sužnja s sužnjem ubijajo svoje lastne ljudi.

Težko je reči kdo od mladih fantov ima več možnosti preživeti. Najbrž res ti, ki so ušli in se pridružili SPLA North pod poveljstvom Malika Agarja. Ampak vsak ve, da Malik izgublja ozemlja in da ta uporniška vojska zaenkrat ne uživa nobene podpore nikjer na svetu. Najslabše so oboroženi, brez urjenja, skoraj sami mladoletniki v sandalih…. Priča sem bil, da je Malik Agar še januarja lani zaupal Arabcem v Kartumu in ni verjel, da bo vojna. Ni se pripravil, kot se je vodja SPLA v Nubskih gorah Abdel al Hilu.

Iz Nubskih gora so nas danes dosegle novice, da je vladna vojska v največjih ofenzivah do sedaj uporabila biološko orožje. 

Ko se ustavimo, da naložimo mlado ženo in dojenčka, ki ga je pravkar rodila pod zapuščenim termitnjakom, v daljavi za nami zaslišimo zamolklo bobnenje.

»Antonov!« zamrmra stisnjenih zob šofer.

»Antonov!« resno kimajo vsi okoli mene.

»Spet bombardirajo! Ingassana hills!« reče Sadik Ibrahim, ki je do 1. septembra študiral v El Damazinu, zdaj vojak SPLA.

»Koliko časa še? Kdaj se bo svetovna skupnost zmigala in ustavila exodus iz Modrega Nila in Nubskih gora?« me sprašuje Mohama Jamous, edini, ki v skupini vojakov, ki me čuvajo poleg Sadika zna nekoliko angleško.

Domačini Modrega Nila so najbolj neizobraženi ljudje na planetu. Vse od zmage nad nekdaj največjim sultanatom na ozemlju današnjega Sudana Funj so afriške muslimane Arabci sistematično izrivali in marginalizirali. Deležni so bili najmanj šol, danes na področjih, ki jih nadzirajo uporniki, ne deluje niti ena šola.

Poznavalci Sudana smo opozarjali na prihajajočo vojno že od leta 2005, ko so tuji mirovni mešetarji končali enaindvajsetletno vojno, ki je vzela v Sudanu dva milijona žrtev in pregnala z domov pet milijonov beguncev. Mirovni sporazum je dosegel pravico nekdanjih sužnjev v Južnem Sudanu, da se čez šest let na referendumu odločijo za odcepitev. Njihove soborce v Modrem Nilu in Nubskih gorah pa so prepustili tradicionalnemu sovražniku s severa. Sudanski diktator Omar Bashir je januarja lani razločno napovedal, da bo v primeru odcepitve Južnega Sudana pregnal vse Afričane, ki bodo ostali na njihovi strani meje. Vladajoča arabska vojaška hunta, ki je prišla na oblast z državnim udarom pred triindvajsetimi leti zdaj počne točno to, kar je napovedala in smo vedeli vsi, da bo izpeljala.

Gospodarji sužnjev, ki se skrivajo za politiki v Washingtonu in Bruslju, so uresničili svoje interese in dobili svoje. Zdaj, kot da ni nobenih posledic, gledajo proč.

Nič nenavadnega se ne zdi več, da sva z freelance fotografinjo Shannon Jansen sama z žrtvami svetovne politike in diplomacije, ki časti predvsem dobičke, veliko manj pa jo briga kolateralna škoda, ki pri tem nastaja.

Saj so samo neki črnci. Saj so samo navadni črni kmetje in pastirji. Saj nimajo nobene moči, da bi se branili. Saj so zadnji na razvojni lestvici človeštva.

Po zakonu darwinizma – mora umreti vse, kar se ne more ali noče prilagoditi.

Vsak dan segam v roke in gledam globoko v oči tem, ki naj bi se ne mogli prilagoditi. To so v resnici na dano naravno okolje najbolj prilagojeni ljudje. Najmanj ekstrahirajo naravo, najmanj onesnažujejo, najmanj škodijo planetu in soljudem. Sožitje v katerem živijo z rastlinami, živalmi in vsemi elementi, je za zgled vsem nam ostalim, vse bolj odvisnim od pretirane potrošnje.

Svetovni gospodarji so si razdelili sudansko nafto, odlično zemljo in vodo. Ne zdi se več čudno, da je včeraj že drugič zatajila tudi Al Jazeera. Njena novinarka Anna Cavelli je prizadeto sporočila, da jo v Dohi ne pustijo čez mejo, ker je baje prenevarno.

V resnici ni nič bolj nevarno kot v kateri drugi vojni od Afganistana do Iraka. Le političnega interesa ni, da bi vi navadni ljudje kjerkoli že po svetu zvedeli, kaj so zajebale ali morda tudi namenoma žrtvovale elite. Meja med provinco Gornji Nil v Južnem Sudanu in provinco Modri Nil v Sudanu je dolga več kot tisoč kilometrov, odprta in nezastražena z vladno vojsko in milicami. Kljub temu vse humanitarne organizacije s sedežem v Jubi že od septembra lani prepovedujejo svojim članom na drugo stran in prestrašijo tudi vsakega poročevalca, ki bi ga utegnile zanimati razmere onkraj.

Bashir ne dovoli nikomur v cono, kjer njegovi preganjajo in iztrebljajo poslednje staroselce. Tujci, ki kujejo lepe dobičke iz koncesijskih pogodb z Bashirjem ubogajo.

Zakaj je sploh potrebno spraševati za dovoljenje oblast, ki jo Mednarodno sodišče v Haagu obtožuje štirih največjih zločinov proti človeštvu – vključno z genocidom?

Šest let smo aktivisti opozarjali, da bo vojna. In zdaj je vojna.

Poglejte si »Oči in ušesa Boga – video nadzor Sudana«, ki sva ga naredila z Majo Weiss na 
www.youtube.com/user/TomoKriznar

Bomo ustavili neznosno trpljenje, ali bomo vsi skupaj še naprej tiščali glavo v pesek in čakali, da tudi sami pridemo na vrsto?

Tomo Križnar, v grmovju Modrega Nila 28. maj 2012